Galerija   
Stane Jarm

Zanimivosti in znamenitosti


GALERIJA STANETA JARMA

V Osilnici se je leta 1931 rodil akademski kipar Stane Jarm. V njegovi rojstni hiši je bila jeseni leta 2001 ob njegovem 70. rojstnem dnevu odprta likovna galerija - Galerija Staneta Jarma. Z svojimi deli in ustvarjanjem je veliko pripomogel k prepoznavnosti našega kraja, za kar smo mu izjemno hvaležni.

Kipar je diplomiral leta 1954 na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani. Leta 1957 je končal specialko za kiparstvo pri prof. Borisu Kalinu. Živi in ustvarja v Kočevju. Imel je številne samostojne razstave, sodeloval je na skupinskih razstavah in simpozijih ter prejel več nagrad, med njimi tudi nagrado Prešernovega sklada. V galeriji je na ogled okoli sto njegovih del, predvsem kipov, pa tudi nekaj slik. Razstava je prodajna.

Od leta 2009 je bil častni občan Občine Osilnica. Umrl je v 80. letu starosti.


7 CERKVA

V Osilniški dolini se je iz davnine ohranilo vseh sedem cerkva, vsaka ima nekaj posebnega, značilnega. Najstarejša cerkev, ne samo v dolini, temveč tudi na Kočevskem, je cerkev sv. Egidija v Ribjeku. Glavni oltar nosi letnico 1681. Predstavljamo Vam opise petih cerkva:

CERKEV SV. EGIDIJA V RIBJEKU:
Zunanjost cerkve je bogato okrašena s šivanimi robovi, poslikanimi okenskimi špaletami, posvetilnimi križi in ostanki fresk. V celoti ohranjena pozno renesančna arhitektura je obogatena z izjemno kakovostno zgodnje baročno opremo. Glavni oltar sodi v skupino zlatih oltarjev. Mednje uvrščamo tudi oba stranska oltarja, ki sta posvečena Sv. Barbari (levi) in Sv. Antonu (desni). Nastala sta leta 1697. Ob severni cerkveni steni stoji prižnica s slikami štirih evangelistov. Iz sredine 17. stoletja je tudi lesen kasetiran strop v cerkveni ladji. Ohranjena in restavrirana sta tudi slikana oltarja na slavoločni steni.

CERKEV SV. ANE:
Ob poti v Osilnico se popotnik najprej ustavi na razglednem griču nad Kolpo, kjer stoji majhna kapela Sv. Joahima in Sv. Ane. Poleg slike obeh svetnikov nad glavnim oltarjem, ki je verjetno nastala konec 18. stoletja, je v kartuši nad glavno podobo naslikan zavetnik drvarjev, Sv. Simon z žago, postavljen v slikovito pokrajino. Cerkev sama je enoladijska, z lesenim stolpičem s piramidno konico.

CERKEV SV. PETRA IN PAVLA:
Za osilniško cerkev ni znan čas nastanka, je pa imela Osilnica svojega duhovnika že leta 1363. Sedanja cerkev je bila zgrajena leta 1876. Od prejšnje stavbe je ostal le zvonik, ki je močno predelan in ima neogotsko konico. Vsi oltarji, prižnica in krstilnica so izdelani v novogotskem slogu. Glavni oltar je izdelal domačin Peter Rutar, iz njegove delavnice so tudi stranski olatarji. V cerkvi sta repliki slik Poklon Treh kraljev ter Sv. Kozma in Sv. Damijan, Jurija Šubica iz leta 1887. Marijina slika četrtega oltarja je nastala v delavnici Ivana Šubica. Pod korom je vzidan nagrobnik iz črnega kamna z mrtvaško glavo, napisom ter letnicama 1877 in 1749. Zvon iz delavnice Adama Kokhla je iz leta 1644.

CERKEV SV. VIDA:
Cerkev Sv. Vida v Bosljivi Loki je bila verjetno zgrajena v 17. stoletju, kasneje pa večkrat obnovljena. O datumu nastanka priča tudi z zlatom vezen plašč iz časa okoli leta 1700.

CERKEV SV. MIKLAVŽA:
Ena nastarejših cerkva na tem območju je cerkev Sv. Miklavža v Spodnjem Čačiču, ki jo omenjajo že leta 1526. Podaljšali so jo leta 1823. Cerkev je bila leta 1942 požgana, zgorel pa je le lesen poslikan strop. V strešnem stolpicu sta bila dva zvonova. Prvi, počen, je v cerkvi, na njem pa je letnica 1554. Nanj se je podpisal livar Geinhart Gieser. Stari oltar je napravil domačin Peter Rutar, leta 1850.

VURMOHARJI

Za Osilniško dolino je bila v preteklem stoletju značilna obrt, ki je drugje v Sloveniji niso poznali, pravimo pa ji urmoharstvo. Urmoharji so bili prodajalci in popravljalci ur, ki so šli s trebuhom za kruhom daleč od doma. S košem na hrbtu, v katerem so imeli orodje za popravilo ur, so se peš napotili v vzhodno Slavonijo, Bačko, Baranjo, Posavski del Bosne pa tudi na Madžarsko. V svet so odhajali, ko je bilo spomladi delo na polju opravljeno in vrnili so se za košnjo, jeseni pa so se ponovno odpravili za zaslužkom in se vrnili do Miklavževega ali Božiča.
Urmoharji so navadno popravljali ure tako imenovane » šutarce «, stenske ure z nihalom in in lesenimi platnicami. Tej uri pripisujejo začetek krošnjarstva v naših krajih. Ker so bile enostavne in poceni, si je uro tako lahko kupil skoraj vsak kmet. Naši urmoharji so prodajali in kasneje popravljali te in tudi druge ure. Z zaslužkom » hauziranja « - prodaje svojih storitev od vrat do vrat, so urmoharji lahko skrbeli za svoje številne družine, saj jih na skromni zemlji niso mogli preživeti.

Leta 2010 se je v Bosljivi Loki, v spomin na vse urarje našega kraja, postavil kip "vurmoharja" (po slovensko urarja).

IZDELOVANJE ROŽ IZ PAPIRJA

Izdelava rož iz papirja je naša stara ljudska umetnost. Rože iz papirja so nekdaj krasile oltarje vaških cerkva, svete podobe in tudi ogledala v domačih hišah. Neveste so nekoč imele na glavi venčke in v rokah šopke iz papirnatih rož. Umetnost izdelovanja rož iz papirja smo poznali tudi v Osilniški dolini. Ohraniti jo skušamo tudi za današnje dni.

OSTALE POSEBNOSTI

• Kot prvo posebnost našega kraja bi omenili naše narečje, ki je nekakšna mešanica slovenskega in hrvaškega jezika. Naše, slovensko narečje ima med drugim tudi nekaj besed vzetih ali podobnih gorenjskemu, koroškemu in notranjskemu narečju.
• Druga značilnost naše dežele so kapelice, katerih se je do sedaj le malo ohranilo (večinoma v hribovskih vaseh), bilo pa jih je v preteklosti veliko. Npr. na relaciji 4 km od Mirtovičev do Ložca so bile 4 kapelice.
• Kot posebnost lahko omenimo tudi velike, doma izdelane čolne, ki so jih ljudje uporabljali za prevoz čez reko do sosednje vasi.
• Prav tako je bilo za naše kraje značilno krošnjarstvo. Zemlje, s katero so se ukvarjali ljudje, je bilo za golo preživetje premalo. Zaradi tega so se ljudje morali znajti preživeti na drugačne načine. Največ je bilo urarjev- popravljavcev ur, ki smo jih natančneje že opisali, nekateri so bili brusači žag, veliko pa je bilo tudi gozdnih delavcev, ki so pozimi hodili delat v oddaljeno Slavonijo, bilo je pa tudi kar nekaj takih, ki so morali za več let v Francijo.
• Med domače jedi, ki so značilne za naše kraje uvrščamo: Nadevavanje, Pohance, Žnite, Gumboci, Suha župa s krompirjevimi belimi žganci, Žulca, Pogačice, Proja. V nadaljevanju so preprosti opisi samo nekaterih izmed mnogih jedi:

- NADEVAVANJE: Prekajeno meso svinjske glave (pod čeljustjo) skuhamo in narežemo na kockice, prav tako na kockice narežemo tudi suhi kruh. Zraven narežemo še čebulo in primešamo jajca. Vse skupaj zmašamo in napolnimo v posušene svinjske danke. Skuhamo in kuhano lahko še popečemo. Nekateri v zmes narežejo še por.

- ŽNITE: Rezine suhega belega kruha pomočimo v razžvrkljana jajca, katerim smo predhodno dodali ščepec soli. Iz jajc rezine na hitro pomočimo še v mleko in nato ocvremo v vroči masti. Še vroče na koncu posipamo s sladkorjem.

- GUMBOCI: Z vročim mlekom poparimo koruzno moko, zamešamo s špehovimi ocvirki in poprom, prepraženo čebulo ter oblikujemo v okrogle cmoke. Cmoke na koncu povaljamo v moki in jih skuhamo v vreli vodi.

- SUHA ŽUPA S KROMPIRJEVIMI BELIMI ŽGANCI: Suha župa je juha v kateri se kuha prekajeno svinjsko meso. Zraven se ponavadi jedo beli žganci, katere pripravimo tako, da kuhanemu in pretlačenemu krompirju dodamo belo moko in to kuhamo še nekaj časa.

- ŽULCA: Prekajene svinjske parkeljce in prekajene svinjske kože kuhamo dlje časa, nato dodamo česen in poper ter še vroče nalijemo v krožnike in postavimo na hladno, da se strdi. Zraven žolce se ponavadi posrežejo topli koruzni žganci.